Ljubljana – Martin Hojak, komaj 18-letni judoist iz Ljubljane, je bil vsekakor eno od največjih odkritij nedavnega evropskega prvenstva v Kazanu. A še bolj kot z zelo dobrim petim mestom je veliki up bežigrajskega kluba opozoril nase z neustrašnimi boji, ki so ga v dvorani Tatneft ponesli tik pod zmagovalni oder v kategoriji do 73 kilogramov.
Vendar pa Hojak še ni povsem »prebolel« izgubljene (bronaste) kolajne v Kazanu. »Ko sem si po vrnitvi domov pozorno ogledal posnetka svojih porazov z Gruzincem Lašo Šavdatuašvilijem in Rokom Drakšičem, mi je bilo kar grozno pri srcu, ko sem videl, kakšne napake sem delal,« se še zmeraj nase jezi obetavni judoist Bežigrada.
Da je ob ognjenem krstu na članskem evropskem prvenstvu z Rusom Valijem Kurževom (23. s svetovne jakostne lestvice), izraelskim branilcem lovorike Sagijem Mukijem (4.) in Nemcem Igorjem Wandtkejem (14.) snel skalpe trem vrhunskim judoistom, je zanj zgolj slaba tolažba. »To je že lepo, toda v polfinalu (proti Šavdatuašviliju) in obračunu za tretje mesto (proti Drakšiču) bi lahko vseeno marsikaj naredil bolje. Škoda, kajti priložnost zamujena ne vrne se nobena,« je obžaloval dijak drugega letnika srednje ekonomske šole v Ljubljani. Ob tem se je strinjal z opazko, da bo imel zagotovo še veliko priložnosti, ni pa pozabil pribiti, da se mu kazanska na žalost ne bo več ponudila.
S tem japonskim olimpijskim borilnim športom se je začel ukvarjati v drugem razredu osnovne šole Livada. »Ko sem videl, da imamo na voljo tudi krožek z judom, sem se želel na vsak način vpisati vanj. Starši so temu sprva nasprotovali, a sem jih prepričeval tako dolgo, da so čez čas vendarle popustili,« se je spomnil svojih prvih korakov na tatamiju.
Ko je prišel v klub (k Bežigradu), je vse skupaj postalo bolj resno in takrat je ta šport še bolj vzljubil. Z velikimi očmi je spremljal uspehe klubskega kolega Aljaža Sedeja, udeleženca olimpijskih iger v Pekingu '08 in prvega (moškega) judoista v samostojni Sloveniji, ki si je izbojeval kolajno na članskem evropskem prvenstvu (tretji je bil v Tbilisiju '09).
»Ne bom rekel, da je bil Aljaž ravno moj vzornik, bil pa je nekdo, ki sem ga posebej pozorno spremljal in ga poskušal na treningu čimbolj posnemati,« je 18-letni Ljubljančan povedal o devet let starejšem someščanu, ki so mu pred kratkim vnovič operirali koleno. Sedej ima sicer prav tako zelo dobro mnenje o Hojaku; tako je iz bolnišnice sporočil, da bo prav Martin nekega dne kot prvi slovenski (moški) judoist osvojil odličje na članskem svetovnem prvenstvu.
Z mladinskega SP ga sicer že ima od lani, ko je bil tretji v Abu Dabiju, za nameček pa se lahko pohvali že tudi z zmago v svetovnem pokalu, ki jo je januarja letos dosegel v Tunisu. »Moja največja prednost je ta, da sem še mlad in zaradi tega bolj zagnan od tekmecev, ki so po drugi strani telesno (še) močnejši od mene. Vendar pa razlika ni več tako velika,« je zaupal nadarjeni borec Bežigrada, ki je imel na svoji športni poti že več trenerjev.
Z njim so tako v preteklosti delali Janja Lamut, Dejan Vogrinec, Mitja Železnikar, Gregor Brod in Simon Mohorovič, v zadnjem obdobju pa nad njim bedi Mirko Šindič. »Prav od vsakogar sem nekaj pobral in vsem sem za to izjemno hvaležen,« je še dejal Hojak, za katerega so mnogi poznavalci juda prepričani, da še zdaleč ni rekel zadnje ...
Članek pridobljen na: http://www.delo.si/sport/drugi-sporti/kazana-se-ni-povsem-prebolel.html