Še infarkt ga ne ustavi

Avtor: ZMAGO GOMZI
Datum: 28. 04. 2010
Marjan Fabjan, nepopustljivi mož, ki je vzgojil večino naših najboljših judoistk


Marjan Fabjan se ob Luciji Polavder počuti kot v pravljici.
Po letu 1969, ko je v belgijskem Ostendeju Stanko Topolčnik kot prvi Slovenec osvojil kolajno na evropskem članskem prvenstvu v judu, je Slovenija na novo kolajno na tovrstnih tekmovanjih morala čakati kar 33 let. Na prvenstvu stare celine leta 2002 v Mariboru sta sušo prekinili Petra Nareks in Raša Sraka , ki sta se, podobno kot legendarni bistriški judoist, ovenčali z bronastima kolajnama.

Z dosežki v Mariboru se je začela pisati nova zgodovina slovenskega juda, ki je neločljivo povezana tudi z vrhunskim strokovnjakom v tem športu, Celjanom Marjanom Fabjanom. Nekdanji odlični judoist, ki je osvojil štiri naslove jugoslovanskega, en naslov slovenskega in dva naslova avstrijskega državnega prvaka, je vzgojil večino naših najboljših judoistk in jih popeljal do vrhunskih dosežkov. \\"Boste videli, iz teh deklet bo še nekaj,\\" je samozavestno dejal pred osmimi leti v dvorani Tabor, ko je sprejemal čestitke za bronasti kolajni, ki sta jih osvojili Nareksova in Sraka.


Solze napora

Da misli resno, se je pokazalo že v letu 2003 na prvenstvu stare celine v Džsseldorfu - Raša Sraka je osvojila zlato, Petra Nareks srebrno in Lucija Polavder bronasto kolajno. Novi vrhunec so bile olimpijske igre leta 2004 v Atenah, na katerih se je Urška Žolnir ovenčala z bronasto kolajno, štiri leta pozneje je na olimpijskih igrah v Pekingu njen dosežek ponovila Polavderjeva. Vmes so \\"padale\\" kolajne še na svetovnih prvenstvih - srebrno je osvojila Polavderjeva, bronasti Žolnirjeva in Sraka. Na zadnjih dveh evropskih prvenstvih sta z osvojitvijo zlatih kolajn zablesteli Žolnirjeva in Polavderjeva; prva jo je osvojila lani v Tbilisiju, druga pred dnevi na Dunaju.



Urška, Lucija in Petra so triperesna deteljica judo kluba Sankaku, ki deluje na Lopati pri Celju, na domačiji Marjana Fabjana. Ob bok sijajnim judoistkam lahko postavimo nič manj uspešnega Roka Drakšiča, evropskega prvaka do 23 let in bronastega z nedavnega članskega prvenstva na Dunaju. \\"Ko so Urška, Lucija, Petra in Rok prvič prestopili prag telovadnice na Lopati, sem vedel, da se bodo razvili v vrhunske športnike. Njihova volja do trdega dela je le še potrjevala moje napovedi, da bodo zrasli v šampione svetovne veljave,\\" pravi Fabjan.



Moža, ki bo 3. maja dopolnil 52 let, ne spremlja le sloves izjemno uspešnega trenerja - lani ga je Mednarodna judo zveza izbrala za trenerja leta -, ampak tudi sloves izjemno trdega in nepopustljivega strokovnjaka. \\"V trenerskem polu sem že vrsto let, prej sem bil tekmovalec. Čeprav sem doživel dva infarkta, je bila želja po tekmovanju tako velika, da sem nadaljeval in med drugim dvakrat zmagal na tekmovanjih za Baumgartnov pas. Zaradi tega dobro vem, kako trnova je pot do vrhunskih dosežkov. Brez garanja in odrekanja je športnik obsojen na povprečnost. Dekleta, ki jih treniram, so od naporov marsikdaj potočila kakšno solzo in v takih trenutkih tudi meni ni bilo lahko pri srcu, toda šport ne pozna čustvenosti.\\"



Putinov nasmeh



Da se ob trdnem in neizprosnem značaju Marjana Fabjana v njem lahko prebudi tudi čustvenost, je pokazalo tudi nedavno evropsko prvenstvo na Dunaju. Ko je Lucija Polavder zadnji tekmovalni dan pred očmi ruskega premiera Vladimirja Putina premagala rusko judoistko in osvojila zlato kolajno, so se mu zarosile oči.



\\"Presrečen sem. Počutim se kot v pravljici. Zlata kolajna Lucije ima še dodatno vrednost, kajti pred dvobojem s Teo Donguzašvili me je razjedal dvom, ali so sodniki pred tako pomembno osebnostjo, kakršna je Putin, sposobni poštenega sojenja. Moje črne slutnje so bile odveč. Lucija je nastopila vrhunsko, vse, kar sva se dogovorila pred finalnim dvobojem, je tudi uresničila na tatamiju, celo bolje kot sem se nadejal. Občutka, ko je na pleča položila tekmico, se ne da opisati. To je bil zame velik trenutek, ki se je končal z vrhuncem, veličastno podelitvijo kolajn. Prizora, ko ji je Putin okoli vratu obesil kolajno, ne bom pozabil nikoli. Čeprav je bilo na njegovem licu opaziti nasmešek, je bil ta bržčas zaigran, kajti razočaranja nad porazom njihove tekmovalke, podobno kot številni ruski navijači, ni mogel skriti.\\"



Štiri kolajne na prvenstvu v avstrijski prestolnici so veliko več, kot je pred potjo na Dunaj pričakovalo vodstvo naše reprezentance. Tudi Fabjan, kot direktor slovenske reprezentance in trener ženske vrste, ni dajal optimističnih napovedi. \\"Štiri kolajne so pravi podvig. A ne gre pozabiti, da zaradi poškodbe nista nastopili Urška Žolnir in Petra Nareks, ki bi se zagotovo potegovali za kolajni.\\"



Brez državljanstva



Dunaj Marjanu Fabjanu ostaja v spominu tudi zaradi tega, ker je na njem preživel osem let kot tekmovalec in trener. \\"To je bilo v času nekdanje Jugoslavije. Športna pot me je zanesla na Dunaj in ker sem v Avstriji želel ostati dlje časa, sem zaprosil za državljanstvo, ki ga pa nisem dočakal, saj sem se v času osamosvajanja naše države vrnil domov. Kljub temu sem lahko tekmoval na avstrijskih državnih prvenstvih in osvojil dva naslova prvaka.\\"



Veliko športnikov si po napornih tekmovanjih privošči daljši ali krajši počitek. Judoistke in judoisti celjskega kluba Sankaku lahko o čem podobnem le sanjajo. Tudi Lucija Polavder. Čeprav je del slovenske odprave, v kateri je bila tudi nosilka zlate kolajne, iz Avstrije v Slovenijo pripotoval v noči na nedeljo, se je za našo šampionko \\"delovni\\" dan s treningi začel že drugi dan. \\"Tak program treningov je njena stalnica. A ne le njena, ampak tudi večine drugih judoistov in judoistk našega kluba. V dvorani na Lopati ter drugod po Celju in njegovi okolici se načrtno z judom ukvarja več kot 350 mladih, ki jih v skrivnosti tega športa uvajajo tudi naše najboljše tekmovalke in tekmovalci. Verjamem, da bomo s strokovnim in trdim delom vzgojili nove šampione.\\"










ZMAGO GOMZI