Predlog ni slab: Nova Zelandija

Avtor:
Datum: 12. 09. 2005
Kako so v Kairu proslavili prvi slovenski kolajni na svetovnih prvenstvih v judu

Ker se Urška žolnir in Raša Sraka nista mogli takoj odločiti, kam bosta za nagrado odpotovali na izlet, jima je s konkretnim predlogom na pomoč priskočil veleposlanik Mirko Drobnič


Foto: Igor Napast
Za Rašo Srako (na posnetku zgoraj) trener Grega Brod pravi: "Raša je fenomen. Zagrizena do konca. Borila se bo, četudi bo stala samo na eni nogi."


Kairo (od našega poročevalca)

Odpiranje šampanjca je v svečanih trenutkih neizogibno. Če je žlahtna kapljica radgonska penina, toliko bolje. Zanjo se je ob bronastih kolajnah Urške žolnir (JK Bežigrad) in Raše Srake (JK Sankaku) potrudil slovenski veleposlanik v Egiptu Mirko Drobnič. Potem ko si je v živo ogledal zaključne borbe naših judoistk, je pohitel v ambasado in natovoril ogromen hladilni zaboj s slovenskimi vini in egiptovskimi pivi. "Verjetno niste vedeli, da so poleg vsega drugega v Egiptu pred pet tisoč leti prvi pripravljali pivo," nas je poučil veleposlanik. Pred zdravico se je (pričakovano) zapletlo, ker so bili natakarji v hotelu - izkazalo se je, da je vojaški - nepopustljivi glede strogega hišnega reda. Alkohol se pri njih že ne bo točil. Če je že nujno, naj se druščina zapre v sobo in zasebno proslavi kolajne. Niti silna Drobničeva diplomatska prizadevanja, ki sicer Slovenijo zastopa v šestih arabskih državah, niso pomagala. Po obilni pojedini je bila smer poti zakoličena.

Urška in Raša sta kolajni, prvi za Slovenijo na svetovnih prvenstvih (ta potekajo od Ria de Janeira leta 1965 naprej), proslavili kar v hotelski sobi, kamor se je stlačilo petnajst ljudi. Ne glede na izredne razmere je bilo nadvse veselo in sproščeno. Urška je s kamero snemala dogodke okoli sebe, namesto da bi kdo snemal njo. "Pa saj je vseeno," je odvrnila in nazdravila s šampanjcem: "To je moj drugi kozarček v enem letu, po tistem olimpijskem v Atenah." Vidno utrujena, a z nalezljivim prikupnim nasmeškom, je sedla na rob postelje: "Hvala bogu, da je vsega konec. Tako napornega tekmovanja še nisem doživela. Noge me najbolj bojijo. Od petih zjutraj sem bila vseskozi na nogah, če izvzamemo skupno dveurno masažo med dvoboji. Uf, kako je bilo umazano na blazinah za segrevanje. Kar s čevlji so hodili po njih. Nekdo je polil sok, da je bilo vse lepljivo. Groza." Ko smo jo povprašali, če je videla, kako domiselno so čistili tatami - drgnili so ga s počrnelo, sicer v osnovi belo mokro krpo -, je zaokrožila z očmi in dodala: "Tega nisem vedela, so se pa na tleh tatamija poznale stopinje, ki so ostajale v umazaniji." že malo je poklepetala z novinarji ("Joj, spet me bodo vsi spraševali isto, kot je bilo po olimpijskem bronu!"), nato je med prvimi odšla spat.

Vztrajnejša je bila na proslavi Raša Sraka, v dobrem in slabem nerazdružna s trenerjem Grego Brodom, bivšim odličnim judoistom. "Zgleda, da bom morala biti bolj previdna pri napovedih. Po vsem skupaj mi verjetno nobeden med vami ne verjame, da sem bila hudo poškodovana. Drugič bom raje tiho in bolečine zadržala zase," je bila razposajena članica Judo kluba Bežigrad, ki sta jo s tribun spodbujala tudi njena starša. Dopolnil jo je trener, ki je med Rašinimi dvoboji ob robu tatamija tako močno napenjal glasilke, da je ostal skoraj brez glasu: "Vsak trener si za svojega tekmovalca želi najboljše. Po pravici povedano, pa si nisem upal niti pomišljati na tak Rašin uspeh. Pa saj pred prvenstvom zaradi bolečega kolena deset dni sploh ni mogla vaditi! Na enem zadnjih treningov so jo metale vse po vrsti. Toda Raša je fenomen. Zagrizena do konca. Borila se bo, četudi bo stala samo na eni nogi. Jaz sem res njen trener in ji svetujem, a odločilna je njena fanatična volja. Tega ji ne more vcepiti noben trener." že njen zapičeni neprizanesljivi pogled tekmicam zbija pogum.

Ko se je kazalec pomaknil čez polnoč, je Grega Brod vedno bolj preklinjal idejo, da se družba preseli v njegovo sobo. Bučen aplavz si je prislužil trener Filip Leščak, ko je po zagrizenem boju in z veliko mere vztrajnosti, značilne za uspešne judoiste, premagal še zadnji buteljčni zamašek (za odpirač bi ta večer dali bogastvo). Jezik se je razvezal tvorcu čudežnih celjskih judoistk Marjanu Fabjanu in je zbodel Bogdana Gabrovca, predsednika judo zveze: "Se še spomniš, kaj si obljubil na mediteranskih igrah v zvezi s kolajno v Egiptuž" Evforični predsednik se ni dal zmesti: "Seveda se! Za kolajno na svetovnem prvenstvu sem obljubil počitnice za dve osebi v kraju po izbiri. Obljube ne bom prelomil." Verjamemo mu, pa čeprav po prvi veliki Urškini kolajni v Atenah domov ni odpešačil. Dobitnici kolajn se nista mogli takoj odločiti, kam bi najraje odpotovali (s spremljevalcema), z idejo je urno postregel naš veleposlanik: "Predlagam vama, da gresta na Novo Zelandijo. Tako ponudbo je treba čim bolje izkoristiti." Po obstoječem pravilniku je bron na SP vreden 1,950.000 tolarjev (0 €) (trenerju pripada pol manj), a je, kot je dejal Gabrovec, vprašljivo, če bo država nagrado v celoti izplačala, ker postavlja nova merila. Tako pač je: vlade se menjavajo, slovenski judo pa stalno žanje uspehe. Od evropskega prvenstva v Mariboru leta 2002 naprej. Tudi prihodnost našega juda je svetla: na skoraj 200 slovenskih šolah so otroci vključeni v judo krožke. Da bi nekoč postali šampioni, kakršni sta danes Raša in Urška.