RAŽA SRAKA - Blefiranje v judu

Avtor:
Datum: 05. 05. 2002


"Judo je naporen šport in tekmovalci se v boju hitro utrudijo, zato včasih potrebujejo kratek predah. Ker ne morejo zahtevati premora, pogosto izrabijo možnost, da med bojem dvakrat pokličeš zdravnika. Ta preveri, ali je z judoistom vse v redu in pove ali lahko nadaljuje boj. Tekmovalcu, ki je pravkar padel, ali tistemu, ki vodi in ga nasprotnik napada na vso moč, pride tistih nekaj sekund predaha še kako prav, da se zbere za nadaljnji boj.

Včasih so bile pogoste tudi zvijače s kimonom, vendar so zdaj pravila ostrejša in sodniki kimono, preden tekmovalec stopi na blazino, vedno pregledajo. Tekmovalci so imeli prej pogosto prekratke rokave, da jih nasprotnik ni mogel dobro prijeti. Zdaj pravila dovoljujejo, da je rokav kimona od zapestja oddaljen največ pet centimetrov, mora pa biti tudi dovolj širok. Podobno velja za hlače. Takih zvijač danes na najpomembnejših tekmah sicer ne moreš več uporabljati, na manj pomembnih pa so po njih posegali kar pogosto.

Nekateri judoisti so kimone močno škrobili, da jih zaradi trdote nikakor nisi mogel dobro prijeti. Iz mlajših let se spomnim, kako je v klubu nekdo postavil zgornji del kimona na tla in je kar sam od sebe stal pokonci.

Preostale zvijače so uporabne le, če jih sodnik ne vidi.
Ko v parterju ležiš na trebuhu, ti nasprotnik včasih od zgoraj v vrat potiska prste. Sodnik tega, kar se dogaja spodaj, ne opazi, zato ti preostane le, da nasprotnika primeš za mezinec in mu ga zviješ, da te s prsti ne more zadaviti.

Moški v končnem prijemu nasprotnika včasih zagrabijo za moda, da se ne more gibati, ker ga sicer zaboli. Tudi tega sodnik ne more videti."